"Hranimo se s tem, da pomagamo drugim. To je občutek, ki ti ga ne more dati noben denar."

Danes obeležujemo svetovni dan nevladnih organizacij (NVO). V Sloveniji jih deluje več kot 27.300, v njih je aktivnih več kot 200.000 prostovoljcev, ki letno opravijo več kot 8,5 milijona ur prostovoljskega dela.

Med drugim delajo na področjih kulture, zdravja, okolja, lokalnih skupnosti, z mladimi, starejšimi, ranljivimi skupinami ...

Njihova vloga je neprecenljiva in nenadomestljiva. Kako delujejo, kako se financirajo in kaj jih žene k temu delu, ki je večinoma opravljeno prostovoljno, torej brez plačila? O tem smo se pogovarjali z vodjo Šole zdravja, predsednikom Gasilske zveze Slovenije, ki združuje prostovoljne gasilce, in predsednico društva Tačke pomagačke.

Društvo Šola zdravja: Druženje v navdih za zdravje

Šola zdravja je nevladna organizacija, ki ima pet zaposlenih in številne prostovoljce. Ti vsako jutro vodijo vadbe, ki potekajo v naravi. Trenutno imajo 265 skupin po vsej Sloveniji, v 92 občinah, v katerih telovadi več kot 6.000 članov.

Vaje so strokovno zasnovane. "Tako od vrha glave do prstov na noge razgibamo naše telo, ga pripravimo za delovni dan, za lep dan," opisuje predsednica društva Šola zdravja Zdenka Kavčič.

"Najpomembnejše je, da ljudje pridejo v skupino in se družijo. Druženje je tisto, kar večina naših članov prepoznava kot izjemen doprinos svojemu življenju. Res je, da najprej telovadijo, vendar ta stik, socialna mreža je tisto, od koder črpajo motivacijo in navdih, da zjutraj vstanejo, se oblečejo in pridejo med svoje oranžne sošolce," pravi Kavčič.

Člani Šole zdravja namreč nosijo prepoznavna oranžna oblačila.

Društvo Šola zdravja ima status humanitarne organizacije na področju zdravstva in status prostovoljske organizacije. Med petimi zaposlenimi sta dva profesorja športne vzgoje in dva kineziologa. Zaposleni koordinirajo program na terenu, zagotavljajo strokovno podporo prostovoljcem, izobražujejo, skrbijo za priročnike.

Kako se financirajo? Del denarja dobijo od dveh projektov ministrstva za zdravje, od katerih en financira jutranje vadbe z vajami za moč, drugi, imenovan "Dihamo z naravo" pa je namenjen krepitvi duševnega zdravja in ga izvajajo spomladi in poleti v popoldanskem času. Na razpisu ministrstva za javno upravo za spodbujanje profesionalizacije dela v nevladnem sektorju so prejeli denar za zaposlitev strokovnega sodelavca.

Šolo zdravja financirajo tudi Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO), Športna unija Slovenije ter številne občine, ki na ta način skrbijo za aktivnost svojih prebivalcev, pravi Kavčič. Del denarja dobijo od donacij in sponzorjev.

"Smo zelo skrbni do finančnih sredstev, ker naš osnovni namen je, da usposabljamo naše prostovoljce in da zagotavljamo širitev jutranje vadbe na terenu. Zato moramo biti zelo, zelo varčni in skrbeti za to, da imamo sredstva za promocijo, priročnike in za vse, kar potrebujejo naši strokovni sodelavci na terenu, pravi predsednica društva in poudarja, da je transparentnost porabe denarja ključna. "Ker smo vezani na občinske in na nacionalne razpise, so vsa naša stroškovna mesta natančno vodena, tudi iz letnih poročil je razvidno, da gre za zelo transparentno delovanje," pravi in prav transparentnost poudarja kot ključno.

Kako Zdenka Kavčič, ki je bila 25 let učiteljica športne vzgoje, vidi vlogo nevladnih organizacij? Zakaj njihovega dela ne more nadomestiti država?

"Nevladne organizacije so tako posebne, ker jih krasi srčnost," odgovarja. "Smo kadrovsko podhranjeni za vso množico članstva, ki ga imamo v Sloveniji in včasih delamo na etični pogon," opisuje in meni, da bi bila naša družba brez nevladnih organizacij in srčnosti njihovih zaposlenih, predvsem pa prostovoljcev, veliko bolj revna.

Kaj žene njihove prostovoljce, ki vsak dan vstanejo in pred svojo službo brezplačno vodijo vadbe Šole zdravja? "Občutek, da si koristen, občutek, da lahko nekaj daš drugim, nasmeh, ki ga privabiš in pogled na to, kako se te razveselijo," odgovarja. "Hranimo se s tem, da lahko pomagamo drugim. To je občutek, ki ti ga ne more dati noben denar."

Gasilci: Potrebujemo vedno več rok

Prostovoljni gasilci so, če bi sešteli vse člane društev, največja nevladna organizacija v Sloveniji, saj jih je več kot 160 tisoč. Njihovega dela nikakor ne bi mogli opraviti zgolj poklicni gasilci, ki so zaposleni – teh je namreč le okrog tisoč.

"Med 160 tisoč člani prostovoljnih gasilskih društev (PGD) je več kot 60 tisoč operativnih članov," pravi predsednik Gasilske zveze Slovenije Anže Bitenc in dodaja, da ob trendu pojavljanja naravnih nesreč – teh je zaradi podnebnih sprememb vse več – potrebujejo več rok in več ljudi, ki ob nesrečah pomagajo, tudi zaradi dolgotrajnosti teh dogodkov.

"Ob izrednih dogodkih, kot so vetrolomi, poplave in podobno, še vedno obstajajo osnovni dogodki, na primer prometne nesreče, požari in podobno, ki jih takrat pokrivajo poklicne enote, prostovoljci pa se pridružijo na večjih dogodkih," Bitenc opisuje organizacijo gasilskega dela.

Ker poklicnih gasilcev ni dovolj, prostovoljni gasilci opravljajo tako imenovano javno gasilsko službo v občinah.

Prostovoljni gasilci za svoje delo niso plačani. "Občasno v nekaterih okoljih se za odsotnost z dela ob izrednih intervencijah prostovoljcem nameni povračilo stroškov odsotnosti dela za delodajalca," navaja vodja gasilske zveze.

Večino sredstev PGD dobijo iz občinskih proračunov. "Seveda pa so zelo pomemben vir še donacije in sponzorstva, društva pa opravljajo tudi različne storitve, kot so prevozi vode, oddaja prostorov in podobno, s čimer sofinancirajo svoje delo," pravi Bitenc.

Poleg občin del sredstev prispeva tudi država, predvsem za investicije.

Bitenc poudarja, da v PGD potrebujejo veliko prostovoljcev, tudi takih, ki ne želijo biti gasilci. "Prostovoljni gasilski organizaciji se lahko pridruži vsak. Delo v gasilski organizaciji ni samo delo na intervencijah, veliko je tudi dela v ozadju, ki ga ljudje običajno ne vidijo," opisuje.

Za operativne gasilce, ki se udeležujejo intervencij, pa na Gasilski zvezi Slovenije organizirajo osnovna in dodatna usposabljanja. "Kot so za nosilca dihalnega aparata, tehničnega reševalca, posredovalca ob nesrečah z nevarnimi snovmi ..."

Osnova za to, da postaneš prostovoljni gasilec, pa je 150-urni tečaj, ki običajno traja pol leta, prostovoljec pa mora biti tudi psihofizično pripravljen in zdrav.

Toda, kot poudarja Bitenc, "v gasilskem društvu potrebujemo tudi tajnico, nekoga, ki skrbi za logistiko, potrebujemo serviserje, vse te tako imenovane podporne funkcije. Šele ko skupaj zložimo vse te kamenčke, dobimo mozaik, ki ga potrebujemo".

"Motiv je pomoč sočloveku," pravi o razlogih, ki gasilce ženejo v to delo, za katerega je treba včasih vstati sredi noči in tvegati življenje. "Velika večina ljudi ima v sebi to, da nekako pomaga družbi. Nekateri to izražajo preko donacij, drugi s prostovoljnim delom."

Vsi pa so pri njih dobrodošli, pravi Bitenc, in vabi, da se jim pridružite.

Tačke pomagačke: Pozitivna energija je ključna

Slovensko društvo za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke je humanitarno in nepridobitno društvo, pri katerem šolani vodniki in njihovi lastni šolani psi izvajajo terapevtske ure.

Kot pravi predsednica društva Dušanka Prelc Premate, v društvu, ki nima zaposlenih in temelji na prostovoljnem delu, pomagajo otrokom, otrokom s posebnimi potrebami, obiskujejo domove starejših občanov, varstveno delovne centre ...

Financirajo se s sponzorskimi in donatorskimi sredstvi, članarinami in odstotkom dohodnine, ki jim jo namenijo podporniki. Ta denar porabijo za najem dvoran za izobraževanja, predavatelje, opremo za pse, veterinarske preglede in druge stroške.

Vodniki pa, kot rečeno, delajo brezplačno v svojem prostem času? Kaj jih žene?

"Ljudje vstopamo v prostovoljstvo, še posebej pa v organizirano prostovoljstvo, iz različnih vzgibov, ki niso enoviti. Je pa tako, da ko opraviš terapevtsko uro, na primer v domu starejših občanov, ko vidiš, kaj jim s psom prineseš, kako pes motivira, spodbuja, ne sodi ... Ob tem dobimo mi nazaj tako pozitivno energijo s strani uporabnikov, da vemo, zakaj to delamo," pravi Prelc Premate.

Prepričana je, da njihovega dela ne more nadomestiti nobena javna institucija.

"Ampak dejstvo pa je, da prostovoljstvo ne sme nadomestiti takih opravil, ki bi bila lahko delovna mesta ali zaposlitve. To ni namen prostovoljstva," je še opozorila.

"Prostovoljstvo opravlja dodatno družbeno korist, za katero mislim, da se je v okviru državnih organov ali privatnih zaposlitev ne da opravljati," je prepričana.